Kdo za b(l)oga je Alee?

Zavedam se, da izgledam manj star, kot to dejansko dokazuje moja osebna izkaznica. Zato tudi nosim neko kvazi brado in daljše lase… da poskušam premostiti to razliko. Ampak včasih mi očitno ne uspeva. Kak mesec nazaj pozvoni v stanovanju, kjer z drago nisva ravno pričakovala obiskov. Odprem vrata, pred njimi stoji en študent, ki drži v roki vrečko. Na moje vprašanje, kaj želi, odvrne: “A imaš starše doma?” Tako sem bil paf, da sem skoraj preslišal mojo, ki je padla s stola v krčevitem napadu smeha in se valjala po tleh, držeč se za trebuh. “Starše?”, odvrnem v jecljajoči naravi, ki me je res prikazala še bolj kot mulota. Od besa nisem nato kupil nič od tistega, kar je prodajal, čeprav morda celo bi, če ne bi bilo njegove napake. Od užaljenosti sem se naslednji dan šel ostrič…saj itak ne pomaga…

Gledam film o Patchu Adamsu. Luštkan, eden mojih ljubših. In pridem do dela, ko se mora Patch posloviti od svoje pokojne ljubezni. Pa me stisne. Danes sem sam doma, moje najdražje ni ob meni. Spreleti me srh – kako bi živel, če bi moral to storiti tudi jaz? Kako se poslovil od nje, ki je moje vse? In tisto, kar me najbolj muči: bi vedela, kaj vse mi pomeni? Bi vsi moji “ljubim te” v njenem srcu dobili ves pomen, ki si ga zaslužijo? Vem, da se včasih zapletemo v vsakodnevne norije, ko nam zmanjkuje časa za najbližje. Ampak vsako jutro, preden grem, jo poljubim. In upam, da verjame v ta tako preprost, pa tako mogočen izraz vsega, kar mi pomeni. Ker si ne predstavljam življenja brez “naju”. Ker sem jaz in je ona, ampak “midva” je mnogo več kot jaz in ona skupaj. Je ves moj svet, vse pred njim in vse po njem.
Zato pazi nase, draga. In verjemi poljubom.

Kiss

Včeraj se je začelo. Malo zbadanja tu in tam, nič resnega. Zvečer, ko pridem domov in pade koncentracija, pa očitno popusti tudi obrambni mehanizem in pusti bolečini, da se izpoje. Že leta imam težave z želodcem. Zadnje čase so res redke (kar pripisujem nežni roki moje drage, ki je najboljše zdravilo), ampak ko pridejo, sem absolutno nepripravljen na njih. Še preden sem se ulegel, sem slutil. Vzel sem tableto in čakal. Ravno ko sva ležala in se pogovarjala, je prišel prvi val. U madona… Stiskam zobe, da ne vidi, kako mi je bad; nočem, da jo skrbi. Saj ne moreš nič naredit, razen čakat, da mine. Blazina je pogrizena, noben položaj ne ustreza. Jutro je rešitev, bolečine popustijo. Upam, da ji moje stokanje ni motilo spanca. Navadil sem se že teh napadov, jemljem jih kot obiske pri zobozdravniku ali registracijo avtomobila. In kolikor se poznam, bom jutri že ok. Da gre le danes mimo…

Prvega januarja je bilo, ko sva ležala v postelji in mi je moja draga rekla, da se ji zdi, da bi moral poskusit. Da mi ne bi bilo žal. Da se ne bi tepel po glavi. In priznam, moja draga ima večino časa prav. Odločitev je padla okrog pol petih zjutraj – letos ali nikoli. Sprejmeni na AGRFT so moja skrita želja že kar nekaj časa in nočem biti eden tistih, ki si vse življenje ponavljajo, kako bi lahko, če bi…
Informativni dan je bil kot skok v deželo hormonov – jaz pri 27ih, vsi ostali vsaj pet let mlajši. In nato priprave. Najtežje je bilo najti tekste. In ker sem se odločil, da sprejemni, ne glede na rezultat, opravljam samo enkrat, sem vzel nabor težkokategornikov – Shakespearja, s katerim imava skrito zavezništvo še od faksa, pa Cankarja, ki ga na novo odkrivam… Prvi dan je bil težak. Težak, ker je seveda bil čas dopustov in sem v službi ostal sam, ter se doma nato ves skurjen poskušal pripravljati še za izpit. Težak, ker smo bili na faksu že ob pol osmih zjutraj in sem na vrsto prišel šele ob šestih zvečer. Težak, ker take treme nisem imel na vseh premierah skupaj. Ampak skozi vse me vedno vodi zaupanje v svoje sposobnosti. Nisem najboljši, še zdaleč ne. Ampak prav gotovo imam kaj pokazati in ponuditi. Če ne bi imel, bi moja globoko vcepljena samokritičnost naredila zadevi konec, preden se začne.
Pa sem se kljub suhim ustom, premočeni srajci in hromeči utrujenosti vseeno uvrstil v drugi krog. Nasprotno z mojimi pričakovanji, ki so govorila, da je bila izvedba vse prej kot blesteča, nas je od več kot stotih ostalo še dvajset.
Sprejemni izpiti so nato trajali še cel teden. Od zdravniškega pregleda, kjer mi je zdravnica rekla, da sem “dobra roba” (karkoli že pač to je – počutil sem se kot kaka preproga, ki jo skuša kosmat Turek prodati na tržnici), do preizkusa petja, govora, giba in improvizacije. In na koncu odločitev, ki sem jo pričakoval. Nisem sprejet. In ni mi žal niti trenutka, ki sem ga preživel na AGRFT. Morda je grenko spoznanje le to, da sem na teh izpitih, nasprotno od splošnega prepričanja, blazno užival. Dobil sem vpogled v delo in raziskovanje samega sebe in okolice. Delo, ki bi ga z veseljem opravljal brez oklevanja. Delo, ki ga bom opravljal še naprej na ljubiteljskem nivoju. Vsem, ki jim je uspelo, od srca čestitam. Čaka jih trdo življenje. Morda pa nas gledališke deske še kdaj združijo. Vsaj upam, da bo tako.

Če kdo omeni stand up komedijo, avtomatično pomislim na Georgea Carlina. Človek z izjemnim talentom za izražanje očitnega na njemu svojstven način, je združeval vse ljubezni, ki so drage tudi meni: ljubezen do jezika, ljubezen do humorja in ljubezen do iskrenosti. Ikona, ki nas je zapustila v 71. letu starosti, je bila ena izmed tistih, ki me je lahko v trenutku spravila v dobro voljo. Njegov humor je z leti postajal vedno bolj neposreden, vedno bolj kritičen do družbe, a še vedno dovolj blizu navadnemu človeku, da je lahko dosegal njegovo slavno paradigmo: “Ko ljudi nasmeješ in imajo usta v krohotu odprta na stežaj, jim je treba v njih zariniti resnico.” Odkril sem ga sicer pozno, šele v študijskih letih. Ampak njegov izjemen občutek za melodijo govora me je pritegnil tudi po jezikoslovni strani.
George Carlin je eden tistih, ki bo vsaj še nekaj časa nenadomestljiv. Seveda pa je imel “the funniest man alive” tudi svoj pogled na smrt:

R.I.P., George. In hvala za vse boleče trebušne mišice.

Nekaj zapisov nazaj sem jamral, da je letošnje leto na začetku postreglo s kar nekj pretresi. Ampak zdaj, ko se zadeve odvijajo naprej, mi je vedno bolj pri srcu. Vsekakor gre za prelomno leto. Leto, ko sem se odselil od doma in zdaj uživam v vsakem jutru, ko se zbudim poleg nje, ki je moje sonce. Leto, ko se mrzlično pripravljam na sprejemne izpite na AGRFT, ker sem dognal, da je delo v trgovini za mojo ustvarjalno osebnost počasen samomor. Leto, kjer delam veliko tistega, kar rad počnem – skrbim za ton na Blues festu v Postojni, kjer igrajo res svetovni izvajalci in delam oddaje v živo na Radiu Aktual (kapo dol Racmanu za to idejo in realizacijo… mislim, da smo poleg Izštekanih edina ekipa, ki to počne…le da mi to delamo vsak teden!)
Veliko stvari se mi je zgodilo od zadnjega zapisa, pa nobena taka, da bi o njej razpredal. Nekako se mi zdi, da sem zdaj bolj zaposlen s tem, da živim življenje, kot pa da bi ga opazoval in o njem pisal. Ampak en cukrček sem pa le našel:
-v eni trač reviji berem članek o nohtih (!), kjer piše, da če imaš dolge in debele nohte, je to znak dobrega telesnega zdravja. A mi lahko kdo pove, kakšni so debeli nohti? Kako so postali debeli? So bili ful leni, se nažirali čipsa na kavču in pili pivo? Debeli v primerjavi s čim? Damn, in ta večna filozofska vprašanja…

Tako je ponavadi zabentil moj stari oče, ko mu kaj ni šlo v račun. In meni tudi ne gre. A je res potrebno vse tole prerekanje o hišnih blogerjih – kdo si zasluži, kdo si ne, kdo ima več obiskov, kdo je na nivoju… Meni osebno je fajn, da se zadeve občasno prevetrijo. Če je nekdo užaljen in noče več pisat, ker ni več hišni bloger, mi to izpade bolj otroško trmoglavljenje kot pa prava blogerska duša. Če nekdo piše malo ali ima malo ogledov, še ne pomeni, da njegov/njen izraz ne predstavlja neke sfere razmišljanja, ki je drugi nimajo. Vsak je drugačen. In odkar imamo bloge, lahko vsak piše. Še huje, vsak lahko komentira. Tudi tisti, ki so se izognili pravopisu s čarterskim poletom; tudi tisti, ki sicer svojih mnenj nimajo, zato pa toliko bolj na glas kričijo mnenja drugih; tudi tisti, ki so po svoji biti prepirljive opice inteligenčnega kvocienta marmelade, ki živijo za bruhanje svojega gneva po tujih blogih, saj je to edino, kar jim izpolnjuje majcena, nevidna, bedna življenja.
Ljudje, svoboda govora je fajn…za ljudi, ki je ne zlorabljajo in vanjo zavijajo nekulturnih izbruhov. Če ti ni všeč televizijska oddaja, preklopi kanal. Če ti ni všeč glasba na radiu, zamenjaj postajo. Če ti ni všeč blog, ga ne beri. Kako lažje je enostavno odmislit nekaj slabega, kot pa se zaradi tega razburjat… če seveda nisi “hate junkie”.
Kakorkoli že… Radi se imejte. Pa raje trikrat premislite, preden NE stisnete “Objavi”…

Če potegnem črto, je bilo po pravici povedano 2007 eno najlepših let v mojem življenju. Saj je imelo svoja kolcanja, malo bodic in trnov, tudi kako neprespano noč, ampak ko sem seštel pluse in minuse, so plusi močno prevladovali. Še zaključil sem ga na prijetni zabavi med prijetnimi ljudmi.
Ampak tale mesec, ki je za mano…če je tole vzorec tistega, kar me čaka čez celo leto, se usedem dol in počakam, da mine. Če bo tako celo leto, začnem že zdaj jokat. Malo hlipat…če mi je že hudo, da se vsaj še komu drugemu smilim, da mi stisne kak stotak v roko in me potreplja po glavi, češ, pojdi si po bonbone, pa bo boljše…
Ampak…upanje umre zadnje. Še vedno upam, da bo le en lep nasmeh, malo sonca; morda sezona, ko me cvetni prah ne bo tako zmlel v prah kot lani, dovolj, da se zadeve obrnejo na glavo in bom spet kralj sveta. Predvsem pa upam, da bodo dnevi za mano pripomogli k temu, da bom bolj cenil vse, ki so ob meni ter jim to znal tudi pokazat. Jah…upanje umre zadnje…

Nedelja je bila. Prav ni se mi dalo butnit iz postelje in it delat zvok za 55. obletnico Beneških fantov v Postojni. Se mi je zdelo, da bo to koncert upokojencev za upokojence – kar je dejansko tudi bil. Ampak fantje so bili kul. Glavni pevec (mimogrede, ima jih 81!!!) že od samega začetka poje. 55 let. In fantje pri svojih letih še vedno držijo publiko kaki slabi dve uri v prijetnem razpoloženju. In bilo mi je fajn. Pustimo dejstva, da jih ne gredo poslušati tisti, ki imasjo radi detajlno izpiljen nastop. Gre za občinstvo, ki jim je enostavno všeč glasba in ki so svojo strast prenesli še na prijatelje, znance, družine.
In jaz?
Jaz, ki imam narodnozabavno muziko tako rad kot vodo v čevlju, sem bil počaščen. Počaščen, da delam z ljudmi, ki na začetku niso poznali ozvočenj. Namesto s kombiji so šli na nastope z vozovi, nekateri s kolesi. In delali so na področju in v časih, ko so jih ljudje najbolj potrebovali. Pa še vedno so tu. Še vedno se smejijo z odra in pokajo vice. Izključno zaradi ljubezni do muzike in svojega občinstva. In takim – pa naj raztegujejo meh ali žgejo na kitare – se gre enostavno prikloniti.

Kako so lahko tisti, ki stavkajo pred parlamentom, da imajo premajhne plače, isti, ki kričijo, da naj jim za božjo voljo dovolijo nazaj kaditi v lokalih? Če ni denarja za kruh, kako ga najdemo za cigarete?